Fedja Hribar Švabič: Skrivnost
                                                                                                     
Skrivnost je tiha in skrita
in ne pove veliko stvari.
Je nekje med mislimi,
kjer je nihče ne vidi.
Včasih je blizu, včasih je daleč,
ampak je vedno tu.
Ne reče nič, sama tiho ostane skrita v srcu. 


Urban Bobič: Voda

Voda je življenje
brez vode nas ni,
če vprašate mene za mnenje,
se ribam najlepše godi.

Ves dan se v vodi igrajo
ponoči naglas čofotajo,
otroci pa v šoli sedimo,
beremo, pišemo in se učimo.

Ribe v njej živijo
in voda za njih skrbi,
čeprav nič ne naredijo
se dobro jim godi.

Voda je včasih mrzla in nas zmrazi,
lahko je pa topla in nas ogreje,
ko nas nekdo z njo škropi
in se veselo smeje.


Mila Zgonc: Krik

Krik v meni globoko tiči,
globo v tišini in temi kriči.
In vsak dan se v meni spet znova zbudi,
a vedno močneje se meni to zdi.

Ko moje srce se v jutru zbudi,
se spomni, da krik že v meni kriči.
S to glasno tišino me spet zamori
ter globoko v meni on spet zagori.


Jonatan Kurinčič: Misel

Misel pride in misel gre
skoraj nikoli ne ostane.
A včasih kar mimogrede
se v naši glavi spet zgane.

Misli je lahko veliko naenkrat,
redko se zgodi, da v glavi ni nobena,
a se tudi ne zgodi skoraj nobenkrat,
da je v glavi samo ena.


Zarja Drobež: Sreča

Sreča se zgodi,
ko ljudem je mar.
Takrat se pripeti
prav posebna stvar.

Najlepši je nasmeh
iz dna srca,
ki ni ovit v lažeh 
našega sveta.

Sreče se ne da razumeti
čisto popolno,
lahko pa jo je doživeti
vsaj malo, nedvomno.


Ula Engelsberger: Strah

Ko spušča se zimski večer,
v moji glavi je nemir. 
Gledajo me čudne spake,
zunaj že derejo se srake. 

Ko pa pokrijem se čez glavo, 
strahovi izginejo v daljavo. 
Potlej v miru tam ležim,
v sladke sanje odhitim. 


Tosja Albreht: Ples
Jutro svetlobo spusti čez prag,
v travi počasi kapljice zasijejo. 
Veter zavrti se kot pravi junak, 
liste povabi, da z njim zaplešejo.

Oblaki potujejo čez modri svet,
vsak v svojem ritmu mirno, lahko. 
Tudi dan, ki je kakor komet, 
zavihti se v ples glasno in jasno. 

Martin Da Costa Fakin: Strah

Strah je le takrat strašen,
ko je tisti na drugi strani plašen.
Strah le takrat lahko živi, 
Ko drugemu po glavi frči.
Ne brigaj se zanj, 
ko s teboj se smeji.
Vendar ne drezaj vanj, 
ko v temnem kotu preži.


Kali Strniša: Čas

Čas se vleče v meglene in počasne hodnike,
v klopi sedi, mule kasi, ne bo se oziral,
kaj sošolec govori.

Zdaj je hiter,
zdaj je brzen,
je kot sončna svetloba,
komaj pride okoli sveta,
je že prepozen.

V trenutku mine,
je že konec,
takrat ko zazvoni zvonec.


Tesa Gomzi: Sreča

Sreča ni zlato skrito v dlani,
ni glasen smeh, kot kri v rani.
Je tiha misel v zgodnjem dnevu,
ko srce najde mir v svojem spevu.

Brez sreče življenje nima smisla,
kot lizika če bi bila kisla.
Sreča ni samo denar, 
je iskren smeh in dober dan.

Tudi če imaš slab dan
bo mogoče naslednji kot iz sanj.
Bodi kot ptiček, 
odleti na svoj najljubši griček.


Ajda El Shawish: Strah

Strah tam spodaj v duši leži
in vedno, ko se kaj groznega zgodi,
na plan prihiti.

To neprijeten občutek je,
ko misliš, da slabo se zgodilo bo vse.
Pot se s tebe cedi,
srčni utrip hiter dobiš,
a takoj, ko se stvar zgodi, 
se umiriš.

Včasih se tvoja glava s tabo igra
in zato strah prileti tja.

Čeprav se ga bojiš,
je to znak, da še vedno živiš.


Zoja Tisu: Čas

Včasih imaš občutek, da stoji,
takrat, ko ti dolgčas je.
Včasih pa se ti zdi, da leti,
da bi se ustavil, bi dal vse. 

Veš pa, da čas beži,
nazaj ga nikoli ni.
In dovolj ga je, to ve vsak, 
do zadnjega trenutka,
ko se potopiš v mrak.


Jakob Marucelj: Lepota

Lepota je v smehu, ki greje srce,
v prijazni besedi, ki nas poveže. 
Je v cvetu, ki se nežno odpre
in v naravi, ki prijateljstvo lahko začne. 

V lepoti najdemo mir in toplino,
v njej se skriva čar, ki nas osrečuje. 
Zato lepota nas vedno navdihuje
In srce napolni z družino. 


Svit Razinger: Skrivnost
Tiha soba, vrata zaklenjena, 
ključa nimam, pa vem, da je tam. 
Nekaj, kar čaka, od sveta ločeno,
Kar nosim v sebi in vedno poznam. 

Skrivnost se ne uči, ne piše in ne bere, 
Ne govori na glas in ne pusti sledi. 
Je tihi del duše, ki včasih hudo zazebe, 
ko dan zbledi in odidejo vsi.