Intervju z gospo ravnateljico, mag. Matejo Urbančič Jelovšek
Naša tokratna sogovornica je ravnateljica OŠ Majde Vrhovnik, mag. Mateja Urbančič Jelovšek. Želimo jo spoznati ne samo kot ravnateljico, ampak tudi kot osebo. Kakšna je bila naša ravnateljica kot učenka? Kaj ji je bilo všeč? Kaj pa jo danes nasmeji? V čem uživa? Z gospo ravnateljico smo se pogovarjale ob soku in piškotih v prijetnem vzdušju njene pisarne.
Na katero osnovno šolo ste hodili?
Hodila sem na Osnovno šolo Brezovica pri Ljubljani.
Ali ste kot otrok radi hodili v šolo?
Ja, rada sem hodila v šolo, predvsem zato, ker sem tam imela veliko prijateljic in prijateljev. Z nekaterimi sem se tako dobro razumela, da smo še zdaj v stiku.
Kateri predmet vam je bil najljubši in zakaj?
Ne boste verjeli, ampak matematika. Verjetno zato, ker sem imela super učiteljico, ki je odlično razlagala. Všeč mi je bilo tudi to, da se mi ni bilo treba nič učiti na pamet, ampak je bilo vse logično. Tam sem dobila same dobre ocene. Za razliko od kakšne zgodovine ali takratnega zemljepisa. Učenje na pamet, sploh datumov delavskih gibanj, mi ni bilo pri srcu.
Katerega učitelja ste si najbolj zapomnili? In po čem?
To je bila učiteljica matematike, gospa Marija Sever, ki me je navdušila za matematiko. Bila mi je navdih in zato sem sama kasneje naredila diplomsko nalogo iz matematike ter napisala ogromno učbenikov, delovnih zvezkov in priročnikov za matematiko.
Kakšna je bila vaša prva šolska torba?
Moja prva šolska torba je bila modre barve s preklopom. Njen pokrov je bil rumen, rdeč in moder. Na njej so bile tudi kockice. Tako torbo sem imela, ker takrat nismo imeli veliko izbire. Mogoče je bil na voljo deset modelov, pa še to ne v isti trgovini.
Kaj vas je v osnovni šoli najbolj motilo?
Ne bi rekla, da me je kaj posebej motilo. Je bil pa drugačen odnos med učitelji in učenci. Na primer: kadar je šel ravnatelj mimo nas, je vse utihnilo. Pravzaprav smo se ravnatelja kar malo bali. In tega nisem marala, zato moram prav posebej pohvaliti naše učence in učenke, ki me lepo pozdravijo na hodnikih.
Ali vas je ravnatelj kdaj kregal?
Ne, nikoli. Sama sem dobila veliko pohval in priznanj. Bila sem tudi dobra športnica, na krosu na primer sem bila prva, druga ali tretja. Rada sem smučala in se udeleževala plesnih tekmovanj. Enkrat sem bila tam tudi prva. Naredila sem tudi planinsko in glasbeno šolo. Tudi v šoli sem bila aktivna, saj sem sodelovala na veliko prireditvah. Igrala sem klarinet.
Ali ste kdaj plonkali?
V osnovni šoli nisem, sem pa potem v srednji šoli imela nekaj zapisano na ravnilu in to spet pri geografiji. Torej mi te številke res niso šle, čeprav zdaj, ko moram kaj upravljati s številkami, je bolj matematično in mi to ne dela težav.
Kdaj ste dobili prvo enko?
Prvo enko sem dobila v srednji šoli in to z enim prav posebnim razlogom. Nismo imeli napovedanih spraševanj in sem bila v enem dnevu vprašana 4 predmete. Zadnjo šolsko uro me je učiteljica fizike poklicala in sem ji odgovorila, da ne znam, saj se mi je zdelo, da sem bila tisti dan že toliko stvari vprašana, da ne zmorem več odgovarjati. In sem dobila negativno oceno.
Kaj je bila največja traparija, ki ste jo ušpičili v osnovni šoli?
Prav spomnim se, da je bil sedmi razred in sem jaz in en fant, s katerim sva si bila všeč, klepetala in nisva vedela za kaj gre, ko me je učiteljica kemije poklicala. Ker nisem ničesar vedela, sem bila vpisana v dnevnik.
Ali nam lahko prosim slikate stran vašega spričevala?
Seveda. Do četrtega razreda sem bila odlična in moram povedati, da smo bili od tridesetih učencev odlični trije, mogoče dva.
Spričevalo gospe ravnateljice iz 4. in 6. razreda osnovne šole. FOTO: Isabela Rušt.
Kakšna je bila glavna razlika med sedmim razredom sedaj in sedmim razredom takrat, ko ste vi hodili v šolo?
Glavna razlika je ravno ta odnos med učenci in učitelji. Takrat si nismo upali ničesar reči. Največ, kar smo naredili, je bilo, da smo klepetali. No, mogoče so kakšni fantje kakemu učitelju kaj spremenili na kolesu. Največja razlika je bila, da ni bilo napovedanih spraševanj ter statusov. Mnogo več otrok je ponavljalo razrede. Jaz sem v vseh letih izgubila 6 sošolcev. Bili so tudi drugačni učni načrti in način učenja. In ocenjevalo se je vedenje. Vedenje je bilo lahko VZORNO, PRIMERNO ali MANJ PRIMERNO. Vzorno vedenje je zopet imelo le nekaj učencev v razredu.
Kakšen je bil vaš prvi razred, ki ste ga učili?
Ko sem začela delati, sem bila prvo leto v podaljšanem bivanju. Takoj naslednje leto sem pa že učila prvi razred. Na začetku je bilo malo težko, kajti nismo imeli interneta in sem zato veliko časa preživela v knjižnicah, iskala, katere učne metode naj uporabim in kaj je za otroka najbolje. Ker takrat o tem ni bilo veliko zapisanega, sem si didaktične igre in učne pripomočke izmislila in ustvarjala sama. Te poučne igre sem imela tudi vedno v razredu, zato da so otroci z njimi utrjevali znanje, ko so rešili vse drugo. Kasneje sem naredila tudi računalniško igro in bila zanjo nagrajena, ter postala učiteljica leta 2006 pri Mladinski knjigi.
Kdaj in kje ste se navdušili za poklic učiteljice?
Za ta poklic sem se navdušila že v prvem razredu. Takrat ni bilo avtobusov, ki bi otroke »pobirali« na poti v in iz šole, zato smo se s prijatelji dobili in skupaj odšli v šolo. Ustavili smo se pred hišami in vedno se nam je nekdo pridružil. Kot danes Pešbus, le da smo hodili sami, brez staršev, že v 1. razredu. Ko smo se vračali, smo se ustavili pri eni sošolki, ki je imela tablo in krede. Vedno sem želela jaz poučevati.
Navedite prosim najbolj prijeten spomin na leta, ko ste poučevali na razredni stopnji?
Od tam imam zelo veliko lepih spominov. To pa zato, ker sem rada poučevala. Imela sem tudi urice za babice in dedke. V zadnjem delu razreda smo postavili stole, oni pa so prišli in gledali, kako se mi učimo, otroci pa so tudi nastopali. Zamislili smo si neko temo npr. pomlad. Pogovarjali smo se o metuljih, o njih pisali zgodbe ter računali in reševali besedilne naloge na treh nivojih znanja.
Zajeten kup učnih pripomočkov, učbenikov, delovnih zvezkov in priročnikov, ki jih je napisala mag. Mateja Urbančič Jelovšek. FOTO: Isabela Rušt.
Kaj pa se vam zdi pri poklicu ravnateljice najtežje?
To so trenutki, ko se moraš na hitro odločati. Kajti na eni strani imaš veliko učencev in učiteljev, na drugi strani pa ogromno staršev. Dostikrat se posvetujem, včasih pa se pač ne morem, ker ni časa. Npr. ob nedavnem preplahu glede streljanja po šolah. Najprej sem se morala odločiti, kako bom obvestila starše. Takrat sem pogledala z večih vidikov na svojo idejo. Torej, najtežje je, ko se moraš sam nekaj na hitro odločiti. Kajti istočasno veš, da nikoli ne bodo vsi zadovoljni, saj imamo 520 učencev, 1040 staršev in 65 zaposlenih.
Gospa ravnateljica, hvala za vaš čas, ki ste ga nama namenili za pogovor. Veseli naju, ker ste nama dovolili pokukati v nekatere vaše spomine in prepričani sva, da bodo bralci spletnega časopisa E-monec z velikim zanimanjem prebrali vaše odgovore. Želiva vam še veliko uspehov pri vodenju naše šole.
Selfi z gospo ravnateljico. FOTO: Isabela Rušt.
Z ravnateljico Osnovne šole Majde Vrhovnik, mag. Matejo Urbančič Jelovšek, sva se pogovarjali Isabela Rušt, 7. b in Talia Kosem, 7. a.
